Dvoranski športi: rekreacija za vse dni v letu

Že v antični Grčiji so zdravstvene težave povezovali s premajhno ali z nikakršno telesno dejavnostjo. Hipokrat, na primer, je navajal, da neaktivno telo raste počasneje, da se hitreje stara in je bolj nagnjeno k boleznim. V slabih 2.500 letih po njem so bile tovrstne domneve potrjene že ničkolikokrat, zadnje stoletje tudi znanstveno. 

Moč in pomen redne telesne dejavnosti

V sodobnih družbah se zavedajo in opozarjajo na pomanjkanje telesne dejavnosti in s tem povezanimi zdravstvenimi težavami. Ukvarjanje z rekreacijo je eden najpomembnejših dejavnikov preprečevanja bolezni in ohranjanja zdravja. Ugodni učinki redne telesne dejavnosti se kažejo na telesnem in duševnem počutju. Zmanjšajo se ogroženost za pojav bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni in debelosti, visokega krvnega tlaka in osteoporoze, pa tveganje za možgansko kap, rekreacija znižuje krvni tlak pri ljudeh, ki že imajo povišanega, pa prekomerno telesno težo in debelost, zveča telesno pripravljenost, vzdržuje mišično moč in gibljivost sklepov, nasploh izboljša kakovost življenja ter zmanjša stres, tesnobo, depresijo in osamljenost.

Rekreacija ne pomlajuje, se pa številni procesi staranja pri ljudeh, ki so redno športno aktivni, odvijajo mnogo počasneje kot pri športno nedejavnih. Zato so prizadevanja za posameznikovo redno rekreativno dejavnost v vseh obdobjih življenja vsekakor smiselni.

Predvsem je treba motivirati otroke, da se zgodaj začnejo ukvarjati s kakšnim športom, saj jim bo to koristilo na vseh področjih kasneje v življenju. Res je sicer, da športna oprema in oblačila stanejo, zato se v Hervisu še posebej potrudimo, da za otroke ponudimo športno opremo po ugodnih cenah.  

Če ima rekreativna dejavnost številne ugodne učinke, najbrž ne more biti nekaj enostavnega. In tudi v resnici ni. V telesu namreč sproža preplet dogodkov, tudi kopico presnovnih sprememb – neposredno sproža in uravnava presnovne procese, ki na mnogih ravneh vplivajo na naše počutje in zdravstveno stanje. Zato se moramo na rekreativno dejavnost pripraviti, na primer z ustreznim prehranjevanjem in zadostnim vnosom energije za vadbo ter z izbiro takšnega tipa vadbe oziroma športne panoge, ki nam bo dala največ tako telesno kot tudi duševno.

Dvoranska rekreacija

Rekreativna dejavnost, ki jo lahko izvajamo zunaj, v naravi, na prostem, je za mnoge v duševnem smislu bistveno bolj napolnjujoča, a obstajajo številni športi in dejavnosti, ki jih v naravi ne moremo izvajati bodisi zaradi trenutnih in sezonskih okoliščin, na primer slabega vremena in nizkih temperatur, bodisi zaradi tehničnih danosti športa. 

Na izvajanje v manjših ali večjih zaprtih prostorih in dvoranah so vezani zlasti badminton in skvoš, fitnes in skupinska fitnes vadba, namizni tenis, futsal, rokomet in odbojka, pogojno pa še – sploh seveda v dvoranskih različicah – tenis, košarka in atletika. Tenis je primarno zunanji šport, a je igranje na zunanjih igriščih v jesensko-zimski sezoni otežkočeno oziroma nemogoče. Podobno velja za atletske dejavnosti. Na zunanjih igriščih lahko igramo tudi košarko, mali nogomet in odbojko (na mivki in travi), a tudi zanje veljajo sezonske vremenske omejitve.

Moštveni športi

Moštveni športi so športi, v katerih med seboj igrata dve ekipi s po več igralci, običajno na označenem igrišču in po veljavnih pravilih. Tudi zaradi družabnih vidikov so zelo priljubljene rekreativne dejavnosti in to ne nujno zgolj med nekdanjimi igralkami in igralci določene športne zvrsti. Med Slovenci so najbolj priljubljeni moštveni športi košarka, odbojka ter futsal oziroma mali nogomet. Predvsem pri prvih dveh ni nenavadno, če med seboj igrajo tudi po spolu mešane ekipe.

Košarka

Moderna košarka se je potem, ko so jo v začetku 90. let 19. stoletja po zamislih Jamesa Naismitha začeli igrati v Springfieldu v ZDA, bliskovito razmahnila po vseh ZDA in Evropi. Po ustanovitvi Svetovne košarkarske zveze FIBA 1932. leta so košarko že štiri leta kasneje prvič uradno igrali na olimpijskih igrah, danes pa sodi med najbolj priljubljene igre z žogo oziroma moštvene igre na svetu. 

Košarka je igra, pri kateri prihaja tudi do telesnih kontaktov. Cilj igre v napadu je žogo vreči v nasprotnikov koš in hkrati v obrambi to isto poskusiti preprečiti nasprotni ekipi. Doseženi koši štejejo eno (iz prostega meta), dve (iz igre) ali tri točke (iz igre z večje razdalje, izza posebej označene črte). Na koncu igralnega časa zmaga ekipa, ki doseže več točk. V rekreativne namene se košarka običajno igra na dva načina, t. i. pet na pet po celotnem igrišču oziroma na dva koša in tri na tri na polovici igrišča oziroma na en koš. Načini štetja doseženih košev so lahko različni, tudi igralni čas je stvar dogovora, izvajanja prostih metov običajno ni.

Kot pri vsakem športu je tudi pri košarki priporočljiva uporaba ustrezne opreme, zlasti košarkarskih copatov. Ti običajno segajo čez gleženj in so izdelani iz bolj kompaktnih materialov z usnjenim zunanjim delom, predvsem zato, da zagotavljajo dodatno zaščito gležnjem, pri čemer ni toliko pomembno, ali igrate na moč ali hitrost. 

Odbojka

Tudi odbojko si je konec 19. stoletja v ZDA povsem načrtno, za popestritev ur vodene rekreacije, zamislil William G. Morgan. Sprva jo je poimenoval mintonette, prve obrise igre, kot jo poznamo danes, s šestimi igralci ekipe v polju in s tremi dovoljenimi dotiki žoge, pa je odbojka dobila šele do leta 1922. Mednarodna odbojkarska zveza FIVB si je vse od ustanovitve leta 1947 prizadevala odbojki pridobiti domovinsko pravico na olimpijskih igrah, kar se je zgodilo leta 1964 v Tokiu.

Pri odbojki igrata med seboj dve ekipi, ki si prizadevata spraviti žogo prek mreže tako, da v nasprotnikovem polju pade na tla, in hkrati preprečiti, da bi padla na tla v njihovem polju. Vsaka ekipa ima za to na voljo tri dotike žoge, ekipa pa dobi točko, če se žoga dotakne tal v nasprotnikovem polju, če po nasprotnikovem dotiku žoga pade zunaj igrišča in če žoge nasprotna ekipa ne zmore pravilno odbiti. Servira ekipa, ki je dobila zadnjo točko. Ko prva ekipa zbere 25 točk ob najmanj dveh točkah prednosti, dobi niz. Zmaga ekipa, ki prva dobi tri nize, pri čemer se morebitni odločilni, peti, niz igra do 15. dobljene točke, spet na dve točki razlike. Tudi pri rekreativni odbojki lahko igralci pravila prirejajo.

Ker je odbojka igra brez kontaktov in z drugačnim obremenjevanjem stopal kot pri košarki, jo lahko igramo tudi v navadnih dvoranskih copatih.

Futsal in dvoranski mali nogomet

Dvoransko različico nogometa so si zamislili v 30. letih prejšnjega stoletja v Južni Ameriki, najprej učitelj Juan Carlos Ceriani v urugvajskem Montevideu. Futsal, kot so ga kmalu poimenovali, je postajal vse bolj priljubljen in je danes edina različica dvoranskega nogometa, ki se igra pod okriljem Svetovne nogometne zveze FIFA. Ta nad urejanjem igralnih pravil in organizacijo tekmovanj bdi skupaj z neodvisno Svetovno futsal zvezo AMF.

Futsal se igra na igrišču drugačnih dimenzij kot dvoranski mali nogomet, na manjša gola in z manjšo žogo, ki je hkrati tudi maloodbojna. Pri futsalu je na igrišču pet igralcev, od tega en vratar, pri malem nogometu pa pet ali celo šest igralcev in vratar. Avt se pri futsalu izvaja z nogo, pri malem nogometu pa z roko. 

Dvoranski nogomet se igra z dvoranskimi copati, ki igralcem zagotavljajo predvsem dober oprijem s podlago in hitro menjavo smeri gibanja.

Aerobika ali skupinska fitnes vadba

V 60. letih prejšnjega stoletja nastala aerobika ali skupinska fitnes vadba je ciklična dejavnost nizke do srednje oziroma zmerne intenzivnosti, ki poraja učinkovite spremembe v srčno-žilnem in dihalnem sistemu, vključuje pa večje mišične skupine, predvsem nog. Kot sistem vaj je bila sprva zamišljena kot prostočasna rekreacija odraslih, glede na njene temeljne cilje – izboljšanje in ohranjanje osnovnih gibalnih funkcij lokomotornega aparata – in dejstvo, da jo izvajamo ob glasbi s poudarkom na boljšem počutju, je ta vadba zelo pomembna tudi pri drugih starostnih skupinah.

Aerobika povezuje elemente naravnega gibanja, predvsem hojo in tek, ter vrsto njunih različic. Korake in gibalne strukture povezujemo v kratke koreografije, ki jih ponavljamo toliko časa, najmanj 15–20 minut, da dosežemo aerobne učinke. Običajno se v glavnem delu ure poleg koreografije izvajajo tudi vaje za moč oziroma oblikovanje telesa in v zaključnem delu še statično raztezanje ali stretching.

Tudi pri tej vrsti športnega udejstvovanja je priporočljiva posebej zanj izdelana oprema, ki pri dvoranskih copatih temelji na udobju, lahkosti in dobrem oprijemu.

Individualni športi

Badminton

Badminton je olimpijski šport postal leta 1992, pred tem pa so različne igre s podobnimi elementi dokumentirano igrali od pred približno pet tisoč leti do konca 19. stoletja, ko je v istoimenskem angleškem mestu po vzoru, prinešenem iz indijskega mesta Poona, nastal badminton, zelo podoben takšnemu, kot ga poznamo danes. Badminton igramo na posebnem igrišču, omejenem s črtami za igro posamezno in v parih ter deljenem z mrežo. Z lahkim loparjem poskušamo z enim udarcem lahko operjeno žogico nasprotniku čez mrežo poslati tako, da je ta ne bi mogel vrniti oziroma bi padla na tla znotraj njegovega polja. Badminton od igralca zahteva kar največjo osredotočenost, zavzetost ter vzdržljivost in motorično spretnost, v zameno pa ob številnih hitrih menjavah gibalnih prvin, kot so izpadni korak, tek, skok in udarec, ponuja obilje vznemirjenja in zabave.

Squash (skvoš)

Po zahtevnosti ter gibalnih prvinah in vzorcih je badmintonu precej soroden squash oziroma skvoš, katerega sodobna različica sega v sredino 19. stoletja in ki ga igramo s podobno lahkimi loparji na posebnem igrišču, zamejenem z zidovi in s stekleno površino. Bistveno drugačna je žogica, ki je pri skvošu gumena s kapljico vode v notranjosti. Ob močnem udarjanju se kapljica segreva in zaradi raztezanja dobi žogica maksimalno odbijalno moč. Cilj igre je podoben kot pri badmintonu oziroma odbojki: žogico udariti tako, da se v polju dotakne tal, preden se je dotakne in jo vrne nasprotnik. Kljub veliki priljubljenosti skvoš (še) ni olimpijski šport.

Namizni tenis

Sodobno različico namiznega tenisa, imenovanega tudi pingpong, igrajo po svetu že od začetka 19. stoletja. Igra se posamezno ali v parih, cilj igre pa je, da igralec celuloidno žogico po enem odboju na njegovi strani mize pošlje čez mrežo na nasprotnikovo stran mize, pri čemer jo poskuša udariti čim močneje in jo usmeriti v tisti del nasprotnikovega polja, ki ga nasprotnik slabše brani. Lopar je lesen in obložen z različnimi kombinacijami gobe in gume. Namizni tenis je od leta 1988 olimpijski šport.

Individualna oprema za dvoranske športe

Ker v dvorani nismo izpostavljeni morebitnim vremenskim spremembam in posledično nevšečnostim, v poletnem času pa so dvorane večkrat tudi klimatsko hlajene, za dvoranske športe običajno ne potrebujemo toliko kosov športnih oblačil kot za zunanje. Zaradi specifičnih pogojev vadbe, zlasti pa talnih podlag, ki pri večini dvoranskih športov zahtevajo dober oprijem in zaščito stopala, so najpomembnejši del dvoranske športne opreme dvoranski copati.

Vseeno je, za katero dvoransko športno panogo ste se – ali se še boste – odločili, v vsakem primeru je dobro razmisliti o zanjo namenjenih dvoranskih copatih. Pri medsebojno zamenljivih športih s podobnimi obremenitvami gležnjev in podplata lahko razmišljamo tudi o generični dvoranski obutvi oziroma o copatih, namenjenih enemu športu, ki pa so uporabni tudi za sorodne športe. 

Bistvo kakovostnih, ustreznih dvoranskih copatov je njihova prilagoditev specifični podlagi v pokritih prostorih. Podplati takih copatov so namenjeni dobremu oprijemu s podlago in preprečevanju zdrsov, ki nas lahko ovirajo pri tekmovalni uspešnosti in vodijo tudi k manjšim in večjim poškodbam stopal, zlasti gležnjev, in kolen. 

V Hervisu vam nudimo tako generično dvoransko obutev kot tudi copate, izdelane posebej za posamezne športe. 

Košarkarski copati in copati, primerni za rokomet, so običajno izdelani iz kompaktnejših materialov z usnjenim zunanjim delom, predvsem zato, da zagotavljajo dodatno zaščito gležnjem. Pri tem ni tako pomembno, ali se zanašate na hitrost ali igrate na moč. Košarkarski copati običajno segajo nad, rokometni in odbojkarski pa pod gleženj oziroma do gležnja.

Dvoranski nogometni copati se od copatov za zunanji nogomet razlikujejo po nedrsečem podplatu. Copati za fitnes in aerobiko so mehkejši, bolj zračni, stopalu pa omogočajo večjo fleksibilnost in s tem – pri fitnesu – čim boljše prilagajanje posameznim vadbenim napravam. 

Če ste začetnik, se sprva lahko izbranega športa lotite le z dvoranskimi copati, pri čemer računajte na možnost, da ti morda ne bodo ustrezno blažili specifičnih obremenitev in gibov pri določenih športih, na primer pri badmintonu nenehnega menjavanja gibalnih prvin, kot so izpadni korak, tek, skok in udarec, pri košarki pa skokov, ko sta dodatna zaščita gležnjev ter zagotavljanje opore in stabilnosti stopalu skoraj nujna.

Primarni kriteriji izbire dvoranskih športnih copatov naj bodo kakovost materiala, čim boljši oprijem s podlago, udobje, zračnost in teža. Predvidite intenzivnost svoje vadbe, skočnost ter hitrost menjavanja smeri in gibov, čemur prilagodite izbiro morebitnih posebnih lastnosti športnega copata, kot so dodatne blazinice in ojačitve, mrežast zgornji del, blaženje petnega dela podplata ali sistem za blaženje udarcev nasploh ipd.

Poškodbe

Med dvoranskimi rekreacijskimi dejavnostmi so med najbolj priljubljenimi igre z žogo. Zato pri teh tudi največkrat pride do športnih poškodb. Običajno so to zvin gležnja in kolena, nategnjene mišice nog in poškodbe vezi, vzroki pa zlasti neprimerna oprema, slaba pripravljenost in pomanjkljivo znanje, pa tudi neustrezne razmere v dvorani. Pod »neprimerno opremo« največkrat sodijo prav neustrezni športni copati, zato jih izberimo premišljeno in pazljivo. 

S poškodbami se srečujejo tudi udeleženci skupinske vadbe, predvsem do teh prihaja zaradi hitrega tempa in intenzivnosti vadbe. Bolečinam v ledvenem delu in kolenih so izpostavljeni zlasti tisti posamezniki in posameznice, ki opravljajo sedeče delo in se takih vadb udeležujejo v želji po gibanju brez predhodne priprave.

Tudi pred in med vadbo v pokritem prostoru upoštevajmo temeljna pravila športnega udejstvovanja, h katerim sodi ogrevanje z raztezanjem mišic pred in po aktivnosti ter rehidracija s pitjem vode ali ustreznih izotoničnih napitkov.