Vodič: vse o plezanju
Kako vznemirljiv in zahteven šport je plezanje, znajo v resnici oceniti le tisti, ki so se že kdaj poskusili v njem, najsibo v skali ali na umetni steni. Človek si je vedno želel povzpeti se na dotlej nepreplezljivo, četudi s tehničnimi pomagali.
Ko je takratni francoski kralj Charles III. konec 15. stoletja zaukazal, naj se že vendar nekdo povzpne na 300-metrski štrcelj tablaste gore Mont Aiguille, ki so jo dotlej imenovali »nedostopna gora«, se je tega lotil njegov podanik Antoine de Ville.
Uspelo mu je z obilno pomočjo lestev, zatičev in druge opreme, ki so jo v tistih časih v glavnem uporabljali vojaki za osvajanje grajskih obzidij, zato leto 1492 štejemo za začetek plezanja. Pri nas je pionir modernega alpinizma Valentin Stanič najpomembnejše vzpone opravil v prvem desetletju 19. stoletja, a skalno plezanje se je iz zavetja alpinizma, kamor je sodilo vse dotlej, v samostojno športno dejavnost izvilo šele konec 19. stoletja. In odtlej kot da zanj ni meja in omejitev.
Z razdelanim konceptom varnosti in varovanja, še zlasti od razmaha navrtavanja v skalo lepljenih svedrovcev v zadnji četrtini prejšnjega stoletja, se je varovano prosto plezanje kot športno plezanje na polno udomačilo tudi pri nas, nov zagon v množičnosti in dostopnosti malone vsakomur pa je, zlasti v urbanih središčih, zadnja desetletja dobilo še s ponudbo športno-plezalnih dvoran.
Športno plezanje je razburljivo, zdravo, cenovno dostopno in razširjeno na vseh celinah, s čimer uteleša temeljne vrednote olimpijskega gibanja.
Ženske in mladi so v njem dobro zastopani, v vadbi in na tekmovanjih množično sodelujejo tudi osebe s posebnimi potrebami.
Priljubljenost panoge strmo narašča, zato je povsem logično, da je bilo športno plezanje v skupini petih priljubljenih športov imenovano za olimpijski šport in bo na olimpijskih igrah prvič na sporedu leta 2020 v Tokiu.
Plezalske zvrsti
Plezanje v zadnjih letih doživlja nesluten razmah in verjetno doslej tako ugodnega trenutka, da se mu priključimo, še ni bilo. In čeprav morda od daleč zgleda, da je vsakršno plezanje pač »plezanje«, temu ni tako. Obstajajo posamezne zvrsti, ki jih med seboj ločijo navidezne malenkosti.
Športno plezanje
Če razmišljate o plezanju, se boste po vsej verjetnostni najprej srečali s športnim plezanjem.
Pri tem se v polni plezalni opremi ob uporabi vrvi, ki jo zatikate v kline, fiksirane v skalo v plezališču ali v umetni steni, trudite priplezati na vrh posamezne smeri, ki je posebej označen in s katerega se po uspešnem plezanju po vrvi spustite do izhodišča, kjer vas varuje partner.
Priljubljeno je zlasti zato, ker je najlažja – in najhitrejša – oblika plezanja. Vendar za ukvarjanje z njim potrebujete temeljno znanje o uporabi rok in nog, vrvni tehniki in plezalskih vozlih.
Plezanje na umetnih stenah postaja zaradi vse večje priljubljenosti dvoran in plezališč v njih najbolj množična zvrst plezanja. V plezalnih centrih na osvojitev čaka na stotine kvadratnih metrov pripravljenih smeri v umetnih stenah iz lesa ali poliestrske smole.
Ker imamo na enem mestu plezalne smeri različnih težavnostnih stopenj, so takšni centri na moč pripravni za začetniško preskušanje oprimkov in stopov. Vanje se lahko odpravimo ne glede na vreme ali letni čas zunaj, po pomoč in nasvet pa se lahko vedno obrnemo k članu podporne ekipe ali k izkušenemu plezalcu v sosedni smeri. So ljudje, ki se v plezalne dvorane zatečejo le ob slabem vremenu, je pa vse več tudi takih, ki plezajo izključno v njih.
Balvansko plezanje
Pri balvanskem plezanju, tudi balvaniranju oziroma bolderiranju (iz angleškega »bouldering«), plezamo brez pomoči vrvi na umetne ali naravne skalne balvane do – praviloma – doskočne višine. Za varnejši pristanek lahko uporabimo tudi blazine.
Ker doskočno višino ponuja marsikatera naravna ovira ali artefakt, se plezalci lotevajo tudi plezanja problemov nanje. Zato pri balvanskem plezanju ni toliko pomembno doseči vrha balvana kot premagati problem, na primer prečiti ali se celo spustiti do oprimka ali stopa, izbranega za cilj.
Balvaniranje vse bolj postaja urban – in ne nujno zgolj dvoranski – šport, priljubljeno pa je tudi zaradi preprostejšega pristopa – zanj ne potrebuješ ne posebne varovalne opreme ne partnerja, ki bi te varoval.
Prosto in tehnično plezanje
Glede na način napredovanja nadalje ločimo še prosto in tehnično plezanje.
Pri prostem plezalec izkorišča le svojo moč, znanje, naravne razčlembe in trenje, tehnične pripomočke pa uporablja izključno za varovanje, o tehničnem plezanju pa govorimo takrat, ko si plezalec s tehničnimi pripomočki tudi pomaga pri napredovanju in se običajno uporablja v smereh, ki prosto niso preplezljive.
Prosto plezanje je zadnje čase edini dovoljen način plezanja pri športnem plezanju, vse bolj pa tudi pri alpinizmu.
Poznamo pa še celo kopico plezalskih podzvrsti: plezanje na top (vrh), ledno plezanje, drytooling oziroma plezanje ledno-snežnih smeri, plezanje zavarovanih plezalnih poti (ferat), simultano (hitrostno) plezanje, soliranje, soliranje nad vodo, urbano plezanje, itd.
Plezalna oprema
Plezalni čevlji ali plezalke
Nekatere lažje skalne smeri bi verjetno lahko preplezali tudi z običajno plezalno obutvijo z vrhunskim podplatom, a prave plezalke pomenijo bistveno razliko v doseganju dobrega trenja med vašim podplatom ter skalo oziroma umetno steno.
Poznamo tri tipe oziroma oblike plezalk: nevtralne, ki so najbolj primerne za začetnike, saj so najudobnejše med vsemi, zaradi debelejšega ter tršega medpodplata in gume pa ponujajo stopalu tudi več opore; najbolj ukrivljene so agresivne plezalke, ki so ne le ukrivljene, temveč tudi rahlo »zavrtene« proti nožnemu palcu.
Omogočajo uporabo manjših stopov in plezanje tehnično bistveno zahtevnejših, tudi previsnih smeri, k čemur dodatno pripomoreta še tanjši medpodplat in mehkejša guma podplata; vmesni tip plezalk so zmerno ukrivljene, ki si jih boste omislili zlasti, če vas mika tehnično plezanje.
Vaše stopalo je v njih močnejše in zato z njimi lažje plezate težje smeri in manjše previse. Guma je pri njih mehkejša, bolj lepljiva, vam je pa v njih manj udobno kot v nevtralnih plezalkah.
Pri izbiri se morate odločiti tudi za način zapiranja – z vezalkami, z ježki oziroma na način »slip-on«, pri katerem stopalo v plezalko zdrsne kot v copat. So enostavnejši za uporabo in udobnejši, a ne smejo biti preveliki, saj lahko začne peta bežati iz njih.
Tretji odločujoč dejavnik pri nakupu plezalnikov je njihova velikost. Plezalniki iz umetnega usnja, sintetike in podobnih materialov se pri plezanju raztegnejo le minimalno. Bistveno bolj se raztegnejo plezalni čevlji iz pravega usnja, zato se pri nakupu teh običajno odločamo za kako številko manjše.
Plezalni pas
Nujen del opreme pri plezanju v plezališčih in na umetnih stenah je tudi plezalni pas, ki predstavlja stično točko med nami, vrvjo in partnerjem, ki nas varuje. Pas naj bi ob padcu enakomerno porazdelil sile po celotnem telesu in preprečil poškodbe, skupaj z vrvjo in partnerjem pa nam tudi preprečuje, da pademo v globino. Hkrati v pas vpenjamo opremo za plezanje in nameščanje varovanja.
V polemikah o tem, kateri pas je varnejši – sedežni ali enodelni oziroma kombinacija sedežnega in prsnega dela –, ni pri padcih v steni nobena od strani dokazala neposredne povezave med nastalimi poškodbami in vrsto uporabljenega plezalnega pasu.
Čeprav se kot boljši v izjemno redkih in mejnih primerih izkaže enodelni pas oziroma kombinacija sedežnega in prsnega dela, pa velika večina plezalcev uporablja univerzalnejši sedežni pas.
Tega je enostavneje obleči in sleči, nastaviti na želeno velikost, vsebuje manj sestavnih elementov, ki bi lahko med uporabo odpovedali, z njim pa smo tudi bolj gibljivi.
Izjema bi lahko bilo plezanje zavarovanih poti oziroma ferat: enodelni pas oziroma kombinacija sedežnega in prsnega dela plezalcu namreč zagotavlja precej višje težišče in zato naj bi ob zdrsu oziroma padcu s težjim nahrbtnikom večinoma preprečil hipno obremenitev križa in zasuk plezalca na glavo.
Preverite našo ponudbo plezalnih pasov.
Plezalna čelada
Plezalna čelada je oblikovana tako, da vašo glavo zaščiti ob nekaj različnih dogodkih, ki se lahko zgodijo slehernemu plezalcu. Najpogostejši so padajoče kamenje, nevarni udarci v steno ob padcu in zaletavanje z glavo v previsno steno.
Izberite čelado, ki vam bo všeč ne dizajnersko, ampak vam predvsem prav in boste imeli z njo na glavi dober občutek. V nobenem primeru vas ne sme tiščati, ker jo boste morda kdaj dali na glavo tudi v mrazu, ko boste imeli na glavi vsaj kakšno podkapo, paščke pa si že ob nakupu namestite na pravšnjo dolžino, da se prepričate v ustrezno velikost čelade.
Njihove cene so odvisne od uporabljenih materialov, zlasti pene, teže in uporabljenega zračenja. Poznamo lahke plezalne čelade iz pene, trše blažilne čelade s paščki ter kombinirane iz pene in trše školjke. Po morebitnem padcu oziroma če je bila čelada deležna močnega trka, jo je priporočljivo zamenjati, tudi če na njej ni vidnih poškodb.
Vedimo, da je pri pri plezanju v naravnih plezališčih plezalna čelada obvezna za otroke do štirinajstega leta starosti terza začetnike v času tečajev in ostalih izobraževanj.
Varovalni pripomoček
Vrv in plezalni pas vam ne bosta dosti pomagala, če v rokah ne boste imeli plezalnega varovala.
Ti priročni mali pripomočki s povzročanjem trenja na varovalni vrvi ob popuščanju vrvi omogočajo napredovanje varovanega, ob zdrsu ali padcu tega preprečijo oziroma upočasnijo, po tem, ko je plezalec dosegel vrh smeri, pa partnerju, ki varuje, omogočijo tudi, da plezalca zlagoma spusti do izhodišča. Varovalo uporabimo tudi pri samostojnem spuščanju po vrvi.
Poznamo samozatezna varovala, med katerimi je najbolj priljubljen grigri, in varovalne pripomočke, pri katerih moramo ob padcu del sile zaustaviti z roko – npr. reverso, varovalna ploščica, vponka z matico, itd.
Samovarovalni komplet
Samovarovalni komplet potrebujejo plezalci, ki plezajo v zavarovanih plezalnih poteh oziroma feratah.
Gre za še en tehnični pripomoček, ki ga na eni strani z ustreznim vozlom vpletemo v plezalni pas, na drugi strani pa sta dve vponki za vpenjanje v jeklenico, skobo ali klin.
Sodobni kompleti so izjemno praktični za uporabo, na večini so nameščene avtomatske vponke, so atestirani in narejeni v skladu z evropskim varnostnim standardom EN 958:2017, ki je poleti 2017 zaostril zahteve pri izdelavi kompletov zlasti za najlažje in najtežje plezalce.
Vrv
Vrv za športno plezanje naj bi bila dolga okoli 70 metrov (oziroma okoli 40 metrov za plezanje v plezalnih dvoranah), debeline med 9,5 in 10,5 mm in z ustreznim atestom. Vrv je elastična, kar – ob pravilnem varovanju – pomeni varen padec.
Na vrvi je priporočljivo označiti njeno polovico. Nanjo skrbno pazimo in jo običajno hranimo v posebni torbi. Vrv pred plezanjem vedno premečemo, s čimer se ognemo njenemu krotovičenju oziroma zapletanju med varovanjem. Pazimo tudi na to, da oba konca vrvi uporabljamo približno enako pogosto.
Balvanska blazina
Če je vaša glavna strast balvaniranje, si je priporočljivo omisliti plezalno oziroma balvansko blazino, s katero boste ob reševanju problemov poskrbeli tudi za svojo varnost. Plezalne blazine imajo običajno nameščene trakove za lažje prenašanje. Prenašamo jih zložene, na mestu uporabe pa jih razprostremo.
Balvanska blazina nas sicer ob padcu ne more vedno povsem zavarovati, sploh če plezamo sami. Zato je tudi na balvansko plezalno avanturo dobro hoditi v parih – ko plezamo, partner pomika blazino pod nami, kar ob zdrsu pomeni pristanek na mehko blazino, namesto na trde skale ali zemljo.
Vrečka za magnezij
Pri plezanju nam potenje načeloma ne povzroča preglavic (saj zato konec koncev plezamo), razen potenja v rokah. Potne roke pomenijo potne prste, takšni pa radi zdrsnejo z oprimka.
Zato uporabljamo magnezij, ki si ga v posebni vrečki namestimo okoli pasu na boku oziroma na hrbtu. Prste porinemo v vrečko in si na roke vtremo magnezij, da nam ne drsijo na oprimkih. Pri nakupu bodimo pozorni na to, da je vrečka dovolj velika za naše dlani.
Komplet
Pri športnem plezanju, ko plezamo v že nameščenih smereh, se za varovanje v svedrovce oziroma kline vpenjamo s t.i. kompleti. Komplet sestavljata dve vponki in vmesni povezovalni trak.
Običajno je ena od vponk ukrivljena za lažje vpenjanje vrvi, ravna druga pa je namenjena vpenjanju v svedrovec. Najlonski trak med vponkama je ponavadi dolg od 10 do 20 cm. Pri izbiri kompletov bodimo pozorni zlasti na to, ali so varnostno atestirani in za kakšno težo so deklarirani.
Cepin
Za zimske vzpone, ledno plezanje in drytooling si moramo omisliti primeren cepin oziroma dva. Izbiramo med cepini z ravnim, zakrivljenim in izjemno zakrivljenim ratiščem. Tisti z ravnim ratiščem so primerni za hojo po lažjem, recimo ledeniškem terenu, in so najprimernejši za ustavljanje ob zdrsu.
Plezalci najpogosteje uporabljajo cepine z zakrivljenim ratiščem, ki jih lahko držimo kot palice, z dodanim paščkom ali nastavkom za dlan lahko z njimi plezamo tudi strmejše naklonine, še vedno pa so uporabni tudi pri zdrsu.
Cepine z izjemno zakrivljenim ratiščem uporabljamo le za plezanje, saj so za hojo prenevarni. Ratišča so večinoma iz aluminija, kar sicer poveča težo cepina, a so po drugi strani lažja karbonska premalo vzdržljiva. Pri oklih cepina je narobe – lažji aluminijasti niso primerni za trši sneg, zato so boljši težji jekleni. Pri dražjih modelih cepinov lahko okle menjamo v skladu s potrebami predvidene ture.
Preverite našo ponudbo cepinov.
Ostala plezalna oprema
Za običajno športno plezanje, balvaniranje in plezanje zavarovanih plezalnih poti so doslej navedeni tehnični pripomočki in oprema dovolj, za bolj specializirano in tehnično zahtevnejše plezanje pa obstaja še kopica druge opreme od pomožnih vrvi in trakov, vponk, kladiv, metuljev in zatičev ter drugih skalnih pritrdišč…
Zanje se boste odločali zlagoma ob napredovanju v plezališčih in morebitni specializaciji za katero od podzvrsti plezanja.
Plezališča in plezalne dvorane
Slovenija premore bogastvo naravnih in umetnih plezališč. Za seznanitev z naravnimi plezalnimi vrtci, primernimi za plezanje z otroki in plezanje začetnikov, je priporočljivo obiskati splet, enako velja tudi za izbiro dvoranskih plezališč.
Plezanje je v največji meri družaben šport, zato si plezalci med seboj nenehno izmenjujejo izkušnje in doživetja iz posameznih plezališč. Na voljo je tudi kopica plezalskih vodnikov, v katerih so predstavljena ne le posamezna naravna plezališča, temveč tudi smeri v njih.
O ponudbi posameznih plezalnih dvoran in centrov se lahko prav tako seznanite na spletu.
Nekaj uvodnih nasvetov za plezanje in trening
Pred začetkom plezanja obvezno oba, plezalec in varovalec preverita pravilno namestitev pasov, vpleteno osmico, varovalo in varnostno osmico na koncu vrvi. Varovalec ne sme nikoli izpustiti vrvi, eno roko mora imeti vedno pod varovalom in mora ves čas spremljati plezalca.
Ta naj se vpenja v vse kline v smeri in to takrat, ko je s pasom čim bližje klinu in ima dober oprijem. Ves čas upoštevajmo pravilo treh opornih točk. V sidrišče, v katero je že vpeta vrv, se ne smemo vpenjati. Ne smemo stati pod smerjo, v kateri že nekdo pleza, ali se je celo lotiti istočasno.
Pri treningu kombinirajmo vaje za moč in vzdržljivost. Plezanje krepi in oblikuje mišice in povečuje našo prožnost. Pri tem so priporočljive tudi pogoste raztezne vaje, ki preprečujejo poškodbe.
Čeprav moramo biti pri plezanju ves čas povsem osredotočeni na svoje početje, plezanje zmanjšuje stres in odlično vpliva na naše splošno počutje. Plezanje pomeni odlično kurjenje kalorij, z njim pa tudi premagujemo strah pred višino in padcem.
Poskrbite za svojo varnost in uživajte v plezanju, kakršnemkoli že! Opremo boste našli v Hervisovi spletni trgovini ali pa v naših poslovalnicah, kjer vam z veseljem pomagamo pri izbiri.
Naj se čim večkrat sliši vesel »Varujem!« in odziv »Plezam!«
