Čas je za vodne športe!

Veter v laseh. Osvežitev v vročih dneh. Globine, polne modrine. Napeta dogodivščina. Dirka. Tekma. Vseeno je, kako domače se počutite v enem od štirih osnovnih elementov narave – vodni športi vam bodo vedno zagotovili zabavo in naprezanje, ki ju od njih pričakujete. Zaradi vedno bolj pestre izbire različnih možnosti se lahko odločate med vse bolj raznolikimi aktivnostmi v vodi, na njej in pod njo, pri čemer lahko kombinirate med zabavo in sproščanjem adrenalina ter telesno in zahtevnostjo posameznega početja.

Vodne športe lahko ločujemo po različnih kriterijih: glede na to, kje jih izvajamo (v, na in pod vodo oziroma na divjih ali mirnih vodah), kako jih izvajamo (s pomagali ali brez njih), glede na (fizično) zahtevnost ipd. Razdelimo pa jih lahko tudi povsem klasično – na bolj ali manj tradicionalne in na novodobne športe. Teh prvih je seveda bistveno več, saj veliko športov, ki jih desetletja nazaj sploh še nismo poznali, na primer raftanje in deskanje, danes že lahko uvrstimo med tradicionalne, kjer pa so že od začetkov človeštva nekateri najstarejši, recimo plavanje in potapljanje na dah. Ves čas se rojevajo tudi novi športi: ste že slišali za wakeboarding, skimboarding in bodyboarding, ali pa na primer za rečni bob in vse bolj priljubljeno smučanje na vodi z bosimi nogami? Večina teh novotarij v nekaj letih vsaj za bolj množično uporabo ugasne, nekaj pa se jih oprime in se sčasoma pridružijo vodnim športom, ki so obstali.

Tradicionalni vodni športi

Na podlagi poslikav je bilo dokazano, da je človek rekreativno plaval že v kameni dobi. Gre za preprosto, elementarno športno dejavnost, ki jo lahko izvajamo povsod in za katero ne potrebujemo pripomočkov. V prvinskem stiku z vodo z gibanjem ves čas preizkušamo tako moč kot tudi vzdržljivost, zato je plavanje ena najbolj koristnih dejavnosti s številnimi blagodejnimi učinki na naše zdravje in splošno počutje. Z njim se, vsaj poleti, tako ali drugače ukvarja skoraj tretjina Slovencev.

Čeprav nas toliko plava, se večina s plavanjem ukvarja zgolj med poletnim dopustovanjem, zunaj sezone pa se v vodi znajdemo bolj poredko. Čeprav je plavati preprosto, pa napredovanje v posameznih tehnikah plavanja in piljenje prvin zahtevata precej časa in volje. Med plavanjem sklepi trpijo občutno manj kot na primer med tekom, kar pa ne pomeni, da se, zlasti z nepravilnim zamahovanjem, v vodi ne moremo poškodovati. Zato se je s stili, v katerih najpogosteje plavamo, rekreativno pa sta to prsni in prosti, priporočljivo seznaniti vsaj toliko, da pravilno zamahujemo in se nasploh pravilno gibljemo. Hitrejše plavanje z več postanki je tako boljše za telo, kot daljše neprekinjeno plavanje, v obeh primerih pa je dobro dihati enakomerno in posledično bolj sproščeno nadzorovati ritem.

Voda je približno 780-krat gostejša od zraka, zato je premikanje skoznjo precej težje in od plavalca terja bistveno več fizičnega napora. Zato v vodi težimo k racionalnejši izrabi moči. Delfina kot stila tako rekreativni plavalci skorajda ne uporabljajo prav zato, ker terja več napora od drugih stilov – napora pa v vodi ne maramo. Da se lažje gibljemo na njej in skoznjo, nam prav pridejo tudi ustrezne kopalke, pri čemer so čimbolj prilegajoče se pogoj za lažje gibanje rednih plavalcev, medtem ko si bodo moški za igranje odbojke na mivki nadeli povsem drug tip kopalnih hlač. 

Plavanje lahko ne le popestrijo, temveč tudi olajšajo številni pripomočki za plavanje, od neoprenske obleke, plavalnih očal in plavalne dihalke do čepkov za ušesa, sponk za nos in plavalnih plavuti.

Poseben čar sproščeni zabavi in lenarjenju v vodi dajejo napihljive blazine, ki si jo lahko omislite v tradicionalni obliki, recimo klasično ožjo ali vse bolj priljubljeno velikanko, ki je izdelana tako, da ublaži valovanje, ali pa blazino sodobnega dizajna in tako, ki naravnost kliče po brezskrbno udobnem lenarjenju.

Če se vam bo zahotelo uživati na nečem zares trendovskem, posezite po vse bolj priljubljenem plamencu oziroma flamingu. Že v manjši izvedenki se boste namestili nadvse udobno, z večjo pa lahko na klepet in druženje povabite kar vso družino oziroma več prijateljic in prijateljev. 

Potapljanje za najbolj pogumne

S plavanjem je povezano še nekaj vodnih športov, na primer potapljanje na vdih (s snorkljanjem kot izvedenko) in z jeklenkami. Prvo lahko izvajamo tudi brez pomagal, a je manj obremenjujoče za telo in oči, če to počnemo z masko in dihalko ter s plavutmi, za drugo pa moramo nujno obvladati temeljna pravila potapljanja. 

V procesu izbire posameznih delov potapljaške opreme je najbolj individualna odločitev o plavutkah. Običajno je to tisti del opreme, ki že pred dejansko uporabo poraja diametralno nasprotne odzive – kar je za nekoga zanič, je za drugega vrhunsko, pa naj gre za tip, barvo ali model plavutk. Ti odzivi se lahko pod vodo samo še poglobijo. Že naše plavanje, stil, smer poganjanja stopal in uporaba nog, je – tako kot hoja – pogojeno skrajno individualno, kaj šele če v primerjavo vključimo še posebnosti stopal in moč nog. Za tiste z močnimi nogami – in obilo kondicije –, sploh če radi pod vodo plavajo hitro, so primernejše čim trše in daljše plavuti. Za tiste pa, ki radi – časovno in relacijsko – plavajo dlje, so boljša izbira mehkejše plavuti ne glede na dolžino. 

Plavanje je tudi sestavni del skokov v vodo, ki že ponujajo adrenalinske užitke, ob upoštevanju varnostnih kriterijev zadostne globine vode in višine skoka, ki jo moramo znati nadzirati v vsakem trenutku. Za vaterpolo sta bolj kot bazen potrebni vzdržljivost in sapa, medtem ko vodno aerobiko težko izvajamo na prostem, sploh ker zahteva ravno pravšnjo višino vode in mesto nad vodno gladino za vaditelja oziroma vaditeljico). 

V domačem morju se jahanja valov zaradi omejenih naravnih danosti lotevajo večinoma zanesenjaki, zato pa je toliko bolj priljubljeno deskanje z jadrom. Za uživanje v deskanju je priporočljivo obvladati vzpostavljanje in ohranjanje ravnotežja na deski ter druge osnovne elemente, ki jih običajno usvojite v tednu vadbe ali tečaja, in poznati osnovne vremenske zakonitosti. Še zahtevnejše pa je jadranje.

Za to, da obvladate smučanje na vodi, je dovolj nekaj smisla in občutka za ravnotežje, tudi pogum ne bo škodil, je pa ta šport povezan s precej dražjimi pripomočki oziroma s plovili. Vse bolj priljubljena je sodobnejša različica, za katero ne potrebujemo (ene ali dveh) smuči, saj smučamo kar z bosimi nogami, še vedno pa ne moremo brez čolna z ustrezno zmogljivim motorjem.

Zanimivo dvojnost v sebi nosi soteskanje: da boste uživali v spuščanju ali skakanju iz tolmuna v tolmun, se boste morali najprej nagarati pri vzponu do izhodiščne točke. Ker boste to verjetno počeli na lep, vroč dan, se boste med hojo v neoprenu počutili rahlo nelagodno, a boste kmalu nagrajeni z osvežujočo vodno kopeljo. In vbrizgi adrenalina iz nadledvične žleze se bodo ves čas mešali z navdušenjem nad lepotami, ki jih zna izklesati zgolj narava. Podobni občutki se vam bodo porajali v precej bolj ekipnem duhu raftinga, ki ga boste v napihljivem raftu ustrezno opremljeni in z veslom v roki ob dovolj visokem vodostaju zaznali kot ultimativno adrenalinsko izkušnjo. 

Veslo je osnovni gibalni pripomoček tudi pri drugih vrstah čolnov in pri najbolj priljubljenem vodnem športu zadnjih let, supanju, o katerem bomo spregovorili v nadaljevanju. Z vesli navadnega čolna, vpetimi v nosilce, bomo poleti zaveslali rekreativno bolj poredko, zato pa je vse več tistih, ki jih mamita kanu in kajak – bistveno bolj seveda kajak, za katerega je značilno nizko sedenje in veslanje z dvolistnim oziroma dvostranskim veslom. Kanu se od kajaka razlikuje po višini sedenja – na klopci, v tekmovalni izvedbi pa tudi po načinu sedenja oziroma klečanja – in po veslanju z enolistnim veslom. Obe vrsti čolna lahko uporabljamo na mirnih in divjih vodah, v rekreativne namene pa se je zadnja leta bistveno bolj uveljavil kajak.

Prvotne kajake, narejene iz naplavljenega lesa in obdelanih debel, prek katerih so napeli prešito živalsko kožo, so že štiri tisoč let nazaj izdelovali Inuiti ter druga eskimska in sibirska ljudstva. Čolni so bili po posameznih območjih konstrukcijsko in po velikosti precej različni, skupno pa jim je bilo, da so bili bolj kot za prevoz namenjeni za lov, zato so bili tihi, hitri in okretni, narejeni pa so bili bolj za eno, kot za dve ali celo več oseb. Zahodnjaki so kajak spoznali sredi 19. stoletja, se zanj vse bolj navduševali in v začetku naslednjega stoletja se še posebej navdušili nad zložljivim modelom kajaka. Kajak na mirnih vodah je po dvanajstletni preskusni dobi postal olimpijski šport na igrah leta 1936, na divjih vodah pa 1972. leta. Slovenci smo v večini disciplin, zlasti na divjih vodah, tradicionalno precej uspešni.

Osnovna kajakaška oprema

Zaradi nadvse pestre izbire kajakov je pred končno odločitvijo dobro vedeti, za kakšen namen ga primarno potrebujemo, za mirne ali divje vode, za tekmovanja ali rekreacijo. Daljši in ožji čolni so hitrejši in je z njimi lažje ohranjati smer. Čoln z ravnim dnom nudi večjo stabilnost in ga lažje obračamo, a z njim težje ohranjamo smer, čoln z dnom v obliki črke U ali V pa doseže višjo hitrost in bolje drži smer, a je tudi manj stabilen. Po divjih vodah je lažje voditi čoln z večjo prostornino.

Trdi in lahki čolni iz umetnih smol so sicer krhki, toda tudi izjemno gladki, zato po vodi drsijo nadvse lahkotno. Nasprotno so polietilenski čolni bistveno odpornejši na mehanske poškodbe, a so tudi bolj hrapavi in predvsem težji. Posledično velja, da so čolni iz poliestra in epoksidnih smol ter vlaken – zlasti iz kevlarja in karbona ali njunih mešanic ter iz steklenih in diolenskih – namenjeni predvsem tekmovanjem, polietilenski, napihljivi, platneni in leseni čolni pa rekreativnim dejavnostim. 

Veslo za kajak je dvolistno, s po enim listom na vsakem koncu ročaja. Dolžina, oblika, velikost in sestava materiala so odvisni od primarne uporabe: plastično veslo z ravnim ročajem iz aluminija je za začetnike, karbonsko z zakrivljenim ročajem pa za izkušene kajakaše. Primerno dolžino vesla določimo tako, da ga postavimo navpično, njegov vrh pa dosežemo z rahlo iztegnjeno roko. Vesla za mirne vode so običajno dolga med 210 in 235 cm, za divje vode pa so ustreznejša krajša vesla. Kot med listoma na rekreativnem veslu je blizu 90 stopinj, na tekmovalnem pa si ga določijo tekmovalci sami.

Za spust po divjih in razburkanih vodah potrebujemo krovnico, ki naj se na eni strani prilega pasu, na drugi pa jo nataknemo na odprtino čolna. Povsem suhi sicer ne bomo, bomo pa s tem preprečili zalivanje vode. Začetnikom svetujemo krovnico iz neoprena z ohlapnejšo elastiko in zunanjo zanko za lažje odpiranje na dosegu roke, če se čoln slučajno prevrne.

Pri spustu po divjih vodah, na mirnih vodah pa za otroke in slabše plavalce je nujen del opreme tudi plavalni jopič. Primerno velik in oblikovan nas med veslanjem in morebitnim plavanjem ne sme motiti, med plavanjem pa se tudi ne sme sneti. 

Za divje vode je obvezna še čelada, ki glave ne ščiti le pred udarci ob prevrnitvi kajaka, temveč tudi pred vejevjem in drugimi ovirami nad gladino. Čelada ne sme biti pretežka, na glavi se ne sme premikati sem in tja, imeti pa mora tudi luknje za odtekanje vode.

Oblačila prilagajamo vremenu, zlasti temperaturam zraka in vode, in tipu vožnje. Za divje, hladnejše vode, so nujni trije sloji oblačil oziroma neoprenska obleka, ki preprečuje stik kože z vodo in posledično izgubo telesne toplote. Copati naj bi bili prav tako iz neoprena, zagotovo pa z nedrsečim ali vsaj podplatom iz narezane gume.

Novodobni vodni športi

Kot navdih naj omenimo, da se v tujini med oblikami nezahtevne, navdihujoče rekreacije vse bolj omenja kombinacija dveh tisočletnih človekovih dejavnosti – ribolov s kajakom. In če nadaljujemo na drugem skrajnem robu – bi šteli vožnjo z vodnim skuterjem za vodni šport? 

Med zvrstmi deskanja omenimo še novejše različice, wakeboarding (smučanje na posebni deski), skimboarding (priobalno deskanje) in njegovo podizvedenko, bodyboarding, pa že častitljivih dvajset let staro kajtanje in še starejši, a vse bolj priljubljeni hydrospeed oziroma rečni bob.

Na koncu vam moramo nekaj več povedati o najhitreje rastočem vodnem športu na svetu in vas tudi povabiti, da ga preizkusite, če ga še niste. Govorimo o »veslanju stojé«, če bi iz angleščine dobesedno prevedli skovanko stand-up paddling oziroma supanje, kot se je poimenovanje prijelo pri nas, čeprav lahko supamo tudi klečé, sedé in celo ležé.

Supanje

Prvi viri o veslanju stojé so približno tisoč let mlajši od tistih o kajaku, so pa zato lokacijsko precej bolj razpršeni. Prvotni namen takega veslanja je bil prevoz, so se pa z njim kmalu začeli ukvarjati tudi rekreativno. Bolj množično so ga začeli razvijati na Havajih, po svetu pa se je supanje razširilo šele, ko je domovino – in nov zagon – našlo v Kaliforniji. Zadnjih pet let število supov in suparjev po svetu raste eksponentno, to pa je povezano z relativno preprosto uporabo in posledično primernostjo za vsakogar ter s številnimi možnostmi in raznolikimi načini uporabe, ki danes segajo tudi do izvajanja joge na supu ter ribolova na supu.

Osnovna oprema za supanje

Za čim obetavnejši začetek si je treba omisliti pravi sup. V Hervisu lahko izbirate med supi priznanih znamk, kot so Aqua Marina, Zray, Aztron in Wattsup. Najboljša izbira je večnamenski, načeloma čim širši (tudi v nosu in repu), debelejši in daljši sup z nekaj bolj okroglo desko, saj je tak najbolj primeren za začetno lovljenje ravnotežja, umirjanje ter pridobitev stabilnosti in občutka plovnosti. 

Primerni so tudi napihljivi supi, čeprav v vodi niso tako drsljivi in jih je treba pred uporabo vedno napihniti. Ker so zložljivi, jih je lažje prevažati, saj za več kot tri ali celo štiri metre dolge supe iz plastike in sodobnih materialov, npr. polipropilena, ojačanega s steklenimi, karbonskimi ali drugimi vlakni oziroma s polistirensko peno ali z lesenim jedrom potrebujemo prtljažnik. Sup ima običajno oblazinjen zgornji del in konkaven trup, na spodnji strani repa pa navadno en ali tri smernike za usmerjanje.

Idealno prostornino deske naj bi izračunali tako, da svoji teži prištejete 110. Če kupujete sup za družinsko uporabo, naj bo daljši in širši, saj bodo lažji člani družine lažje supali s takim, kot pa večji člani na krajšem in ožjem supu. Deske, sploh tiste daljše od 340 cm, so primerne tudi za sopotniško vožnjo otrok.

Veslo naj bo zaradi boljšega oprijema in doseganja sile odriva kake četrt metra višje od vas, varovalna vrvica (angl. leash) pa, ki jo imajo običajno tudi izkušeni suparji, naj bi bila tako dolga oziroma nekaj krajša kot deska.

Kje in kako začeti?

V mirnih vodah, kakopak! Ne jemljite lovljenja ravnotežja in plovnosti preveč zlahka. Ko boste v mirnih vodah hitro napredovali, boste lahko kmalu začeli razmišljati o drznejših poskusih. Voda naj tudi ne bo preplitva – svetujemo vam, da se učite supanja v tako globoki, da bi lahko varno izplavali po skoku z dveh metrov.

Sprva lovite plovnost – in naredite prve zavesljaje – kleče ali v počepu, šele postopoma se postavite na noge. Sprijaznite se s tem, da boste nekaj časa padali v vodo. Naj vam to ne vzame volje. Malo se pozabavajte z vse bolj veščimi padci – morda vam pridejo še kdaj prav.

Ste se kdaj učili plesati? Pri supanju je nasvet isti: ne glejte v svoja stopala, ker boste imeli težave z ravnotežjem, pač pa predse oziroma v neko izbrano točko. Ko nekje na sredi supa z rahlo pokrčenimi koleni ostanete stabilni v razkoraku v širini ramen, bo čas za prvi zavesljaj. In ko usvojite veslanje, vedno veslajte proti toku, saj se boste tako zagotovo vrnili na izhodišče.

 

Uživajte! Učenje novih veščin je lahko naporno in frustrirajoče. A če vas obide jeza, se spomnite, da so si supanje zamislili kot čisti užitek …