Vse, kar morate vedeti o odbojki

Ali veste, kateri šport bi bil na našem planetu največji, če bi njegovo priljubljenost sodili po številu držav članic v krovni svetovni organizaciji? Glede na to, da bo ta zapis predstavil odbojko, si verjetno lahko mislite, da gre prav za ta šport: trenutno je v Svetovno odbojkarsko zvezo FIVB včlanjenih 221 držav članic, v Svetovno nogometno zvezo pa »le« 211. Zato lahko odbojko mirno imenujemo za enega najpopularnejših (moštvenih) športov na svetu. Priljubljenost odbojke je tako velika tudi zato, ker ga lahko rekreativno igrajo igralci skoraj vseh starostnih skupin, pa tudi igralci obeh spolov – celo v mešanih ekipah. Pomemben element tega športa je tudi ločenost igralcev obeh ekip z mrežo in deljenim igralnim poljem, zaradi česar med igro ne prihaja do telesnih kontaktov. Za nameček pa to športno panogo poznamo tudi v mnogih pojavnih oblikah, od dvoranske v mini, mali in veliki oziroma normalni tekmovalni izvedbi, do odbojke na mivki, travi in snegu ter sedeče odbojke, ki jo lahko igrajo tudi invalidi.

Zgodovina odbojke

Odbojka je konec 19. stoletja nastala povsem načrtno, ko je Newyorčan William G. Morgan, vadbeni učitelj v več izobraževalnih ustanovah po ZDA, za popestritev svojih naprednih ter že sicer izjemno priljubljenih in obiskanih ur vodene rekreacije potreboval neko novo dejavnost. Košarko so takrat že igrali, a skoraj izključno mladi, med obiskovalci Morganove vadbe pa je bilo tudi več starejših, ki so želeli manj intenzivno igro z manj telesnih kontaktov. Na misel mu je prišel tenis kot dvoranski šport, a je idejo – tudi zaradi premajhnega števila igralcev, ki bi lahko igrali hkrati – hitro opustil, obdržal pa je en njegov element, mrežo. Mrežo je dvignil, omejil igralno površino, igralcem zapovedal lovljenje in metanje žoge z rokami z ene na drugo stran mreže, novo igro pa poimenoval mintonette.

Sprva so igralci imeli težave predvsem z ustrezno žogo, saj je bil mehur košarkarske žoge prelahek in prepočasen, žoga sama pa prevelika in pretežka. Morgan je zato pri enem od znanih izdelovalcev športnih pripomočkov naročil izdelavo posebne žoge in ko jo je dobil, se je novi ekipni šport – tedaj še povsem rekreativni –, kot požar razširil po ZDA. Šport so kmalu preimenovali v volleyball in napisali prvih deset pravil, a prve obrise igre, kot jo poznamo danes, s šestimi igralci ekipe v polju in s tremi dovoljenimi dotiki žoge, je odbojka dobila šele do leta 1922. Tedaj so odbojko na različnih koncih sveta igrali še po različnih pravilih, še vedno predvsem rekreativno in večinoma le na državnih tekmovanjih, s poenotenjem pravil ter z uveljavitvijo celinskih in svetovnega prvenstva pa je domovinsko pravico dobila tudi na olimpijskih igrah – prvič leta 1964 v Tokiu.

V Sloveniji smo odbojko spoznali prek povezav s češkimi Sokoli, organizirano pa so jo začeli igrati v telovadnici mariborskega Sokola leta 1924. Do 2. svetovne vojne so odbojko večinoma igrali v sokolskih društvih, po vojni pa se je razmahnila tudi po vseh večjih mestih. Slovenska odbojkarska zveza je bila ustanovljena kmalu po ustanovitvi takratne jugoslovanske zveze leta 1949. Za dodatno popularizacijo športa je od srede 70. let prejšnjega stoletja skrbel izjemno uspešen igralec, trener in strokovnjak Viktor Krevsel, tudi prvi selektor moške odbojkarske reprezentance osamosvojene Slovenije.

Odbojkarske prvine

Osvajanje posamezne točke se pri odbojkarski igri začne z začetnim udarcem ali s servisom, ki ima kot prvi napad ekipe za cilj osvojitev neposredne točke z asom oziroma kako čim bolj otežiti nasprotnikov sprejem servisa. Server s takojšnjim servisom ali počasnim pristopom na začetku točke določa ritem igre svoje ekipe, servira pa, dokler njegova ekipa dobiva točke, pri čemer se odloča med servisom z rotacijo ali brez nje. V vrhunski odbojki igralci večinoma uporabljajo skok servis in skok servis brez rotacije ter zgornji ravni servis, rekreativci pa se radi poslužujejo tudi spodnjega servisa.

Odgovor na servis ene ekipe je sprejem servisa pri drugi. Dober sprejem servisa, ki ga običajno izvedemo s spodnjim odbojem s pred seboj iztegnjenima rokama in komolcema, ki se dotikata, je temelj uspešnega nasprotnega napada, cilj sprejema pa je usmeriti žogo na vnaprej določeno mesto podajalca. Ob slabšem sprejemu se mora ekipa v organizaciji napada prilagajati in iskati počasnejše rešitve, katerim se nasprotnik prilagaja s svojo postavitvijo. V fazi sprejema so igralci postavljeni v prežo – s pokrčenimi nogami in težiščem naprej. Prav postavitev in dobro delo nog sta bistvo dobrega sprejema. V vrhunski odbojki se pri sprejemu večinoma uporabljajo formacije z dvema ali s tremi sprejemalci, pri čemer ima glavno vlogo prosti igralec ali t. i. libero, ki ga je FIVB uvedla ob spremembi pravil pred dvajsetimi leti in ki nosi tudi drugačen dres kot soigralci. Libero zato pred sprejemom običajno zamenja višjega – in morda pri sprejemu manj spretnega – blokerja. Če servis sprejme podajalec, prosti igralec prevzame organizacijo napada. Libero ne servira in tudi nikoli ne sme igrati v napadalnih conah 2, 3 in 4. Glavna zamera strokovnjakov mestu prostega igralca je, da se z uveljavitvijo tega igralnega položaja pri mlajših kategorijah posamezne igralce prehitro določi za vlogo libera in odtlej večinoma ne servirajo več, niti ne igrajo v napadu. Zato tudi v Sloveniji – po vzoru nekaterih drugih evropskih držav – razmišljajo o ukinitvi tega mesta v mlajših kategorijah.

Podaja je tisti del odbojkarske igre oziroma akcije, s katerim organiziramo napad. Podajalci so kot snovalci, ustvarjalci napada verjetno najbolj pomemben del svojih ekip. Najboljši odlično obvladajo tehniko zgornjega ter spodnjega odboja, nadaljevanje igre z napadom pa temelji prav na ustreznosti odločitev in potez podajalca. Te z višino in s hitrostjo podane žoge določajo tudi tempo napada, pri čemer prvi tempo pomeni najhitrejšo akcijo s podajo 30–60 cm nad mrežo in bliskovitim udarcem po letu žoge, ki traja zgolj 3–7 desetink sekunde, tretji tempo pa počasne podaje – večinoma po slabšem sprejemu – dva ali več metrov nad mrežo in z letom žoge, daljšim od sekunde. Tudi po uvedbi libera v odbojkarsko igro, katerega cilj je vzpostavitev ravnotežja med obrambno in napadalno fazo igre, je napad vseeno ostal prevladujoča prvina odbojke. Napad večinoma pomeni eksploziven, dinamičen udarec žoge, ki ga napadalec izvede z zaletom in visokim odrivom v zrak. Napadalec pri tem žogo udari po zgornjem delu, s čimer jo usmeri v tla. Z usmerjenim, plasiranim udarcem žogo udari po obodu z manj moči, zato ta leti počasneje in v loku, v napadu z varanjem pa poskusi žogo poriniti prek bloka ali vanj z odbojem prek stranske črte in s tem doseči blok-out. Igralci lahko žogo udarijo tudi brez zaleta, z eno- ali s sonožnim odrivom, paralelno ali diagonalno ipd.

Tudi blokiranje je gibanje, polno eksplozivnosti in dinamike. Blok je prva linija obrambe, s katerim en, dva ali celo trije obrambni igralci hkrati poskusijo ob udarcu nasprotne ekipe žogo ustaviti in odbiti nazaj v polje napadalca. 

Na napadalčev udarec ter postavljen blok obramba reagira s sprejemom udarca. Poleg tehnik sprejema v padcu, s katerim obrambni igralec poskusi udarjeni žogi preprečiti dotik tal, se večinoma uporablja spodnji odboj.

Žoga, igrišče in temeljna pravila igre

Odbojkarske žoge izdelujejo iz različnih materialov, predvsem iz mehkih mikrovlaken, usnja in pene. Obstajajo velikosti od 2 do 5. Glede na zvrst odbojke se žoge po teži ne razlikujejo – težke so od 260 do 280 gramov –, se pa rahlo razlikujejo po velikosti, pri čemer je žoga za odbojko na mivki nekoliko večja od tiste za veliko dvoransko odbojko, tista za malo in mini odbojko pa je še manjša. 

Igrišče ima obliko pravokotnika, dimenzij 18 x 9 metrov. Obkroženo je s prostim območjem, prostor za servis pa je v širini celotne zadnje 9-metrske črte. Mreža je dolga 9,5 m in visoka 1 m. Za moško odbojko je nameščena na višini 2,43 metra, za žensko pa na 2,24 metra.

Temeljna pravila igre: med seboj igrata dve ekipi, ki štejeta dva igralca pri odbojki na mivki, tri igralce pri mini in štiri pri mali odbojki ter šest igralcev pri veliki dvoranski odbojki. Ekipi si prizadevata spraviti žogo prek mreže tako, da v nasprotnikovem polju pade na tla, in preprečiti, da bi padla na tla v njihovem polju. Vsaka ekipa ima za to na voljo tri dotike žoge. Igralci lahko za odboje uporabljajo katerikoli del telesa, le nositi ne smejo žoge. Ekipa dobi točko, če se žoga tal dotakne v nasprotnikovem polju, če po nasprotnikovem dotiku žoga pade zunaj igrišča in če nasprotna ekipa žoge ne zmore pravilno odbiti. Servira ekipa, ki je dobila zadnjo točko. Ko prva ekipa zbere 25 točk ob najmanj dveh točkah prednosti, dobi niz. Zmaga ekipa, ki prva dobi tri nize, pri čemer se morebitni odločilni, peti, niz igra do 15. dobljene točke, spet na dve točki razlike.

Zvrsti odbojke

FIVB poleg velike odbojke v dvoranah priznava še mini in malo odbojko, namenjeno otrokom in igralcem mlajših kategorij. Od leta 1996 je olimpijski šport tudi med rekreativci izjemno priljubljena odbojka na mivki, pri kateri je igralno polje veliko 8 x 8 metrov. FIVB si prizadeva, da bi olimpijski šport na zimskih OI postala še odbojka na snegu.