Vse, česar še niste vedeli o alpskem smučanju

Zgodovina smučanja

Človek že od nekdaj išče načine, kako se gibati po površju planeta, ko tega zamete sneg. Zanimivo je, da so ga njegova razmišljanja o gibanju po zasneženih površinah na različnih koncih sveta privedla do podobnih rešitev. Za izdelavo dolgih, tankih, na noge pritrjenih in spredaj zakrivljenih priprav za drsenje po snegu je bil najprimernejši les – in je, mimogrede, še danes. Prvi uporabniki smuči so bili kmetje, lovci, popotniki, gozdarji in sčasoma tudi vojaki, ostanke njihovih smuči ali vsaj risbe o njihovi dejavnosti izpred kakih pet tisoč let pa so našli v Rusiji, na Kitajskem in v skandinavskih državah. Najstarejše smuči – iz borovega lesa – so pred slabimi stotimi leti našli v švedskem Kalvträsku, segajo pa v obdobje okoli leta 3.000 pr. n. št. Daljše od dveh metrov so uporabljali za hojo po snegu.

Tudi bloški smučarji, o katerih je polihistor Janez Vajkard Valvasor v znameniti Slavi vojvodine Kranjske pisal leta 1689, so poznali nek izum, s pomočjo katerega so se pozimi po visokem hribovju spuščali v dolino z »neverjetno naglico«. In še dodal, da ima poleg dveh navzgor zavihanih deščic »kmet še čvrsto gorjačo v rokah. To si nastavi pod pazduho, pa se ob njej drži močno nazaj, da mu je v oporo in krmilo … Potem jo reže tako urno navzdol, da skoraj presega vsako domišljijo«.

Alpsko smučanje kot športna panoga

V 19. stoletju je alpsko smučanje kot transportna nuja vse bolj izginjalo. Najbolj načrtno so ga gojili in ohranjali v vojaške namene. Vse bolj pa se je – sprva zlasti na Norveškem – začelo uveljavljati kot športna aktivnost. Proti koncu stoletja se je razširilo proti srednji in zahodni Evropi ter v ZDA, na olimpijskih igrah pa se je alpsko smučanje kot samostojna panoga prvič pojavilo leta 1936 v nemškem Garmisch-Partenkirchnu. Danes v tistih delih sveta, kjer so vajeni snega, še vedno velja za enega najbolj priljubljenih športov, na zimskih olimpijskih igrah pa alpski smučarji tekmujejo v slalomu, smuku, veleslalomu, superveleslalomu in kombinaciji. 

Po mnenju mnogih je (bil) najboljši smučar na svetu Šved Ingemar Stenmark, ki je prvo mesto na tekmah za svetovni pokal, na svetovnih prvenstvih ter na olimpijskih igrah osvojil kar dvaindevetdesetkrat. Na teh tekmovanjih so že skoraj pol stoletja med najboljšimi tudi slovenski alpski smučarji in smučarke. Med najboljšimi svetovnimi smučarji so bili Bojan Križaj, Tina Maze, Rok Petrovič in Jure Košir, prva slovenska smučarja z osvojeno olimpijsko medaljo pa sta bila Jure Franko in Mateja Svet.

Tehnike smučanja

V prvem obdobju, ki je trajalo več tisočletij, je bil način smučanja drugotnega pomena. Pomembno je bilo le gibanje s čim manj napora in čim hitreje. Uporabniki se zato niso posluževali posebnih tehnik, ampak je njihovo smučanje temeljilo predvsem na njihovih individualnih sposobnostih. Odkar je smučanje namenjeno zlasti športnim užitkom, torej rekreaciji in sprostitvi, pa so se začele razvijati posamezne tehnike smučanja, na katere je močno vplival tudi razvoj smuči in smučarske opreme.

O načrtno vzpostavljeni tehniki v kombinaciji smučanja in hoje lahko prvič govorimo v primeru zavoja telemark, ki so ga razvili Laponci oziroma Skandinavci. Na ta način so smučarji nadzirali hitrost in se ustavljali po hitrih spustih, a se je na strmih alpskih pobočjih izkazal za nezadovoljivega. Nato je oče sodobnega alpskega smučanja, kot ga poznamo danes, Avstrijec Mathias Zdarsky, po številnih poskusih izumil ne le prve kovinske vezi na vzmet, ki so nadomestile dotedanja stremena za telemark smučanje in s katerimi so bile noge prvič fiksirane na smuči, temveč tudi smuči s poudarjenim stranskim lokom. Zdarsky je iznašel tudi za strma pobočja v Alpah primernejšo plužno tehniko z le rahlo upognjenimi koleni, pri zavojih pa so se smučarji le nagibali na smučko v smeri, v kateri so želeli zaviti. Ta tehnika je prvič omogočila hitro nizanje zavojev. Sprva so smučali še ob enem lesenem kolu, ki pa sta ga kmalu zamenjali dve palici.

Sledila je arlberška tehnika s plužnim lokom, pri kateri so v zadnjem delu zavoja notranjo smučko pristavili k zunanji, iz plužnega pa prešli v paralelni položaj. Smučar se je znižal in kolena upognil bolj kot pri alpski tehniki, s čimer je imel nižje težišče in boljše ravnotežje. Ker so takrat hkrati na smuči namestili tudi kovinske robnike, je ta tehnika omogočala hitrejše zavijanje, le-to pa je izboljšala še uvedba vboda s spodnjo palico pred zavojem.

Francozi so z vezmi kandahar in zavojem kristijanija s smučanjem v nizki preži uvedli vrtilno tehniko z zamahom spodnje rame in vbodom palice ter kasnejšim poskokom, ki ji je sledila v gibih nasprotna tehnika nasprotnega obračanja ramen, ki je omogočila izjemno hitre zavoje z oddrsavanjem repov smuči.

S tehniko neodvisnega dela nog in prvič z malo bolj razklenjenim položajem smuči so smučarji dobili stabilnost in možnost premagovanja zelo razgibanega terena. Zavijanje pri tej tehniki temelji na različnih načinih razbremenjevanja in nagibanja, ki sta odvisna zlasti od hitrosti smučanja in naklona pobočja. 

Najsodobnejša je zarezna (carving) tehnika, za katero so značilne krajše smuči s povečanim stranskim lokom, ki so jih konec 90. let prejšnjega stoletja prvi naredili v begunjskem Elanu. Smučka je spredaj bolj, zadaj pa manj široka, zaradi česar robniki med izvajanjem zavoja zarežejo v sneg po celi dolžini smučke. Zavoji brez oddrsavanja so daljši in bolj okrogli, noge pa so v njih nekoliko narazen, da lahko hkrati uporabimo oba gležnja in koleni. Ramenska os spremlja oziroma sledi smeri smučanja. Iz enega v drug zavoj prehajamo z robnika na robnik.

Ustrezno opremljeni alpski smučarji običajno vijugajo po urejenih, označenih, zavarovanih in nadzorovanih smučiščih z naravnim in umetnim snegom. S smučanjem zunaj označenih terenov ogrožate svojo in varnost drugih.