Zgodovina in tehnike alpskega smučanja
Alpsko smučanje ni bilo vedno prepoznavno v taki obliki, kot ga poznamo danes, predvsem pa ni bilo namenjeno zgolj zabavi in tekmovanju.
Zgodovina alpskega smučanja je dolga okrog pet tisoč let in jo lahko razdelimo na dve obdobji:
- prazgodovino (od 3.500 let pr. n. št. do leta 1888) ter
- obdobje modernega smučanja (od leta 1888 naprej).
Za prvo obdobje je značilno, da so smuči uporabljali predvsem za uporabne namene – za transport. Smuči so bile običajno zelo dolge (tudi več kot dva metra), saj so z njimi premagovali velike razdalje, hodili na lov in jih uporabljali pri nabiranju drv. Predvsem v krajih severne Evrope, kjer je veliko snega, so smuči uporabljali tudi za vojaške osvajalske pohode.
Na slovenskih tleh so smuči uporabljali že sredi 17. stoletja. Janez Vajkard Valvazor je v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske že leta 1689 opisal bloško smučanje in kot prvi na svetu opisal vijugasto smučanje.
Prvi zametki modernega smučanja
Prelom med obema obdobjema predstavlja pohod Norvežana Fridtjofa Nansena preko Grenlandije. Po letu 1888 se je razvilo smučanje za zabavo, rekreacijo in tekmovanja. Razvijati se je začelo tudi alpsko smučanje. Najprej so alpinisti uporabljali smuči zgolj kot pripomoček za dostop do sten, kasneje pa tudi za spust v dolino. Ob koncu devetnajstega stoletja so se začela tudi prva tekmovanja v smuku in slalomu.
Razvoj različnih tehnik alpskega smučanja
Skozi zgodovino so se razvile različne tehnike alpskega smučanja.
- LILIENFELDSKO tehniko je razvil pionir alpskega smučanja Mathias Zdarsky in se imenuje po kraju Lilienfeld. Prvi je konstruiral kovinske vezi, ki se trdno oprimejo pete čevlja. Prvi je smučal tudi v t. i. plužni tehniki. Smučar je bil med vožnjo vzravnan, le kolena je imel nekoliko upognjena. Pri zavoju se ni gibal s telesom, temveč se je le nagibal na eno ali drugo smučko in nato zavil v zavoj. Pri smučanju je uporabljal eno palico, ki pa je njegovo tehniko močno omejevala pri razvoju. Zdarsky je izdal tudi smučarski priročnik, ki je bil opremljen s fotografijami.
- NORDIJSKO-ALPINSKO tehniko alpskega smučanja je razvil Georg Bilgeri, ki je uspešno združil lastnosti obeh do tedaj poznanih tehnik smučanja (od Norvežanov je prevzel dve palici, telemark in smuči z žlebom, od Zdarskyja pa plužno tehniko zavijanja in trdno kovinsko vez).
Naslednja poznana tehnika alpskega smučanja je ARLBERŠKA tehnika, ki se je razvila po prvi svetovni vojni. Plužnemu zavoju je Hannes Sneider iz St. Antona dodal še plužni lok. To pomeni, da je smučar v zadnjem delu zavoja notranjo smučko prestavil paralelno k zunanji. Smučar je bil v bolj čepečem položaju, bil je hitrejši in imel je nižje težišče in s tem boljše ravnotežje. Na spodnjem robu smuči so začeli uporabljati tudi robnike, s tem pa je ta tehnika postala učinkovita predvsem pri zavijanju. Novost te tehnike je tudi zabadanje palice pred začetkom zavoja, kar je smučarju pomagalo razbremeniti odriv.
Najnovejše tehnike in oprema – trdi smučarski čevlji, vezi in karving smuči
ROTACIJSKO ali vrtilno tehniko alpskega smučanja so razvili in izpopolnili francoski tekmovalci v slalomu. Za to tehniko je značilno sukanje zgornjega dela telesa v smeri zavoja. Uporabna je predvsem v dolgih zavojih, saj z njo ni mogoče hitro vijugati.
TEHNIKA NASPROTNEGA SUKANJA RAMEN: Pri tej tehniki so bili smučarji v bolj vzravnani drži, ramena so se v zavojih vrtela nasprotno od smuči. Smučarji so zavoje izvajali izredno hitro in skoraj ves čas smučali le po robnikih. V tem času so se izredno izpopolnile tudi vezi, smučarski čevlji pa so postajali vedno bolj trdi.
TEHNIKA NEODVISNEGA DELA NOG IN AERODINAMIČEN POLOŽAJ SMUČARJA: Pri tej tehniki ima smučar nekoliko razklenjen položaj smuči, ki mu omogoča večjo stabilnost in lažje premagovanje terenskih nepravilnosti. Pri smučanju so smučarji uporabljali različne dele telesa za zavijanje in ohranjanje ravnotežja. Z začetki te tehnike so se začele uporabljati tudi bolj tesno prilegajoče smučarske obleke, ki so pripomogle k aerodinamičnosti in s tem k večjim hitrostim.
Kam nas je torej pripeljalo skozi tisočletja pridobljeno znanje o smučanju? Odgovor je en: karving. Najnovejša tehnika alpskega smučanja je namreč KARVING ali ZAREZNA tehnika. Razvila se je z razvojem smuči s povečanim stranskim lokom, ki omogočajo smučanje brez stranskega oddrsavanja. Karving smuči so krajše od predhodnih, spredaj so širše, zadaj pa ožje. Za karving tehniko je značilno, da se celoten zavoj odpelje po robniku, prav tako prehod iz enega zavoja v drugega. Če bi želeli izvedeti več o sodobnem alpskem smučanju, si preberite blog objavo Vse, česar še niste vedeli o alpskem smučanju.
Preveri ponudbo opreme za alpsko smučanje.
