Spoznajte orientacijo!
Ste se kdaj spraševali, kaj v gozdu počne tekač z zemljevidom in kompasom v roki? Po branju naslednjih vrstic vam bo vse jasno. Gre za zabavno rekreacijo ali športno disciplino – orientacijo.
Kaj je orientacija? Cilj te discipline je, da se oseba zna orientirati v naravi in v najkrajšem času osvoji vnaprej postavljeno progo s potrditvijo na vseh kontrolnih točkah. Orientacija poteka v naravi, gozdu ali mestu. Način gibanja pri orientaciji je raznolik; lahko gre za tek, gorsko kolesarjenje, tek s smučmi ali vožnjo s kanuji, konji ali avtomobili.
Orientacija kot športna disciplina
Z orientacijo kot zabavnim, a poučnim načinom gibanja se po navadi srečamo že v osnovni šoli, ko pustolovsko iščemo »zaklade« v naravi ali na šolskemu dvorišču in se učimo osnov orientiranja v okolju.
Premik od pustolovske igre in zabave ter rekreativnega pohodništva v naravi do orientacije kot športne discipline pa se začne z vpisom v orientacijski klub ali društvo in s profesionalnim treningom posameznikov, ki se v orientaciji lahko preizkusijo tudi kot tekmovalci na orientacijskih tekmah. Prvo tako tekmo so izvedli na Norveškem že leta 1897. Orientacija kot športna disciplina določa način gibanja, opremo in taktiko pri posamezni panogi ter pravila za tekmovanja in pravila za oblikovanje proge. Najbolj priljubljena orientacijska panoga je orientacijski tek, sledijo kolesarska, smučarska in precizna orientacija.
Pri vseh panogah so za izvedbo orientacije obvezni:
- orientacijska karta,
- kompas in
- označena proga. Proge so na karti označene s krožci, v naravi pa s kontrolnimi točkami, oranžno-belimi zastavicami.
Švedska – zibelka orientacije
Začetki orientacije segajo v Skandinavijo, kjer so se na Švedskem vojaki urili v prečkanju nepoznanega terena. Pozneje se je orientacija razvila v športno disciplino in začela so se tekmovanja. S proizvodnjo zanesljivih kompasov se je šport razširil še na preostalo Evropo ter po drugi svetovni vojni tudi v Azijo, Severno Ameriko in Oceanijo.
Leta 1961 je bila ustanovljena Mednarodna orientacijska zveza, ki skrbi za razvoj discipline in tekmovanja (na nacionalni in svetovni ravni) ter danes vključuje 75 držav. Na nacionalni ravni potekajo državna prvenstva in državna liga, sledijo pa jim regionalna in občinska prvenstva ter klubska tekmovanja. Svetovna tekmovanja in svetovno prvenstvo potekajo vsako leto v vseh panogah. Prvo svetovno prvenstvo je potekalo leta 1966 na Finskem. Največja tekmovanja se odvijajo v orientacijskih tekih na Švedskem (O-Ringen), Finskem (Jukola) in Poljskem.
Orientacija postaja priljubljena povsod in pri vseh starostnih skupinah, najbolj razširjena pa je še vedno na Švedskem. Tam na tekmovanju sodeluje tudi okrog 20.000 ljudi.
Slovenija s 14 orientacijskimi klubi
Tudi pri nas je orientacija v vzponu – tako med rekreativci kot profesionalnimi tekmovalci. Danes deluje 14 orientacijskih klubov in nekaj pridruženih društev. Prvi orientacijski klub pri nas je bil ustanovljen leta 1988, leta 1990 pa Orientacijska zveza Slovenije (OZS), ki je tudi polnopravna članica Športne zveze Slovenije in Mednarodne orientacijske zveze. Pri nas imamo 250 tekmovalcev v vseh panogah in štiri reprezentance pod okriljem OZS.
OZS in klubi skrbijo za razvoj športnih panog, izvedbo treningov in tekmovanj, promocijo orientacije, izobraževanje kadra in vključevanje orientacije v izobraževalni program.
Kako poteka orientacijsko tekmovanje?
Orientacijska tekmovanja so raznolika po velikosti – število tekmovalcev, starostnih skupinah ter stopnji zahtevnosti in pomembnosti – regionalna, nacionalna, mednarodna in svetovna. Na tekmovanjih veljajo določena pravila in tipi proge ali načini tekmovanja.
Načini tekmovanja so lahko:
DOLGE PROGE – klasična orientacijska proga, na kateri oseba sledi vnaprej določenemu zaporedju kontrolnih točk. Pogosto je na njej na voljo več različnih možnosti poti med kontrolnimi točkami in je telesno zahtevnejša. Predviden čas tekmovalcev na progi je 75–90 minut.
SREDNJE PROGE – klasična orientacijska proga s krajšim časom tekmovalcev na progi (30 minut) in večjo gostoto točk, ki je tehnično zahtevnejša.
ŠTAFETA je tekma skupine, pri kateri vsak tekmovalec teče svoj del proge, rezultat pa predstavlja vsota časov vseh tekmovalcev skupine.
SCORE je oblika tekme brez vnaprej določenega zaporedja kontrolnih točk. Vsaka točka ima določeno vrednost (točke), ki je odvisna od oddaljenosti od starta ali tehnične zahtevnosti postavitve, cilj pa je, da jih osvojiš čim več v določenem času. Običajno tekmovalci štartajo istočasno.
SPRINT je zelo kratka tekma, z zmagovalnim časom med 12 in 15 minutami. Tekma se pogosto odvija v urbanem okolju, kjer so kontrolne točke postavljene ob kakšnih znamenitostih – kipih, fontanah, spomenikih.
NOČNA orientacija poteka ponoči. Za označitev kontrolnih točk uporabljajo odbojne materiale, ki se ob osvetlitvi s čelno svetilko prikažejo v temi.
PRECIZNA orientacija (angl. trail orienteering) – pri tej orientaciji je pomembna natančnost pri reševanju problemov na posameznih kontrolnih točkah – postavljenih je več kontrolnih zastavic, a zgolj ena ali celo nobena na pravem mestu. Čas tu ne igra vloge. Zato lahko v isti kategoriji med seboj povsem enakovredno tekmujejo moški in ženske, mladi in stari, zdravi, atletsko razviti mladi in ljudje, ki imajo težave pri gibanju (tudi osebe z invalidskimi vozički).
Orientacijska karta se tekmovalcem razkrije ob njihovem startu, ki poteka v različnih intervalih, da se lahko tekmovalci razpršijo v naravi in tako pošteno dokažejo svoje sposobnosti. Orientacijska karta je podrobnejša topografska karta, ki vsebuje simbole po standardih Mednarodne orientacijske zveze. Ti simboli so oblikovani tako, da jih razume vsak tekmovalec, ne glede na geografsko in kulturno poreklo ali izobrazbo. Običajno so v merilu 1 : 15.000 ali 1 : 10.000 in imajo mrežo črt, poravnanih z magnetnim severom. Orientacijske karte večinoma izdelujejo orientacijski klubi. Pri branju orientacijske karte si pomagamo s kompasom, s katerim najdemo smer proti severu.
Kontrolne točke so vrisane v karto in jih mora tekmovalec poiskati v naravi. Ko tekmovalec najde kontrolno točko, se registrira s čipom ali pa prisotnost potrdi prek mobilne aplikacije. Včasih mora tekmovalec za kontrolno točko preluknjati še kontrolni kartonček.
Na tekmi preverjajo telesno in duševno zmogljivost, navigacijske sposobnosti in koncentracijo posameznika. Pri orientaciji je treba dobro razumeti in brati orientacijske karte, razmišljati o najprimernejši poti in se hitro odločati.
Oprema za orientacijo
Za rekreativne ljubitelje orientacije so poleg kompasa in zemljevida pomembna predvsem kakovostna obutev in oblačila, primerna za gibanje. Za orientacijo v naravi bodo zadostovali pohodni čevlji ali močnejši tekaški trail copati, ki vas bodo varovali na razgibani, mokri ali blatni podlagi.
Izberite oblačila, ki odlično odvajajo vlago in se hitro sušijo. Ob hladnejšem ali deževnem vremenu bo primerna izbira vetrovka ali lažja pohodniška jakna. Za zaščito pred poškodbami na nogah – praske vej, trnje, padci – se lahko dodatno zaščite s ščitniki ali trpežnejšimi nogavicami.
Orientacija v naravi je daljša in lahko tudi telesno napornejša vadba, zato so obvezna oprema tudi tekočina in energijski prigrizki. Za nošnjo obvezne opreme so na voljo posebni tekaški nahrbtniki, ki so majhni, lahki in prilagojeni telesu, da vas ne ovirajo pri gibanju. Za urbano orientacijo velja podobno, a z manj poudarka na »zaščiti« pri stopalih – zadostovali bodo stabilni tekaški copati.
Orientacija z gorskimi kolesi zahteva kakovostno opremo za kolesarjenje: gorsko kolo, kolesarsko čelado, primerne kolesarske čevlje, rokavice ter ščitnike za komolce in kolena. Pri nočni orientaciji je ključna kakovostna čelna ali naglavna svetilka za odlično osvetljenost terena.
Vsak udeleženec orientacije nosi tudi nosilec za opise kontrolnih točk, kamor vstavi listek s podatki o postavitvi zastavic in mikročip ali pametni telefon z mobilno aplikacijo za elektronsko beleženje potrjevanja kontrolnih točk.
Naj se pustolovščina z orientacijo začne! Včlanite se v najbližji orientacijski klub, po opremo pa seveda stopite v Hervis!